Bistvo metode supervizije je sistematična refleksija lastnega ravnanja oz. izkušenj, naj bi se učni proces praviloma začel s praktično izkušnjo z delovnega področja, ki bi jo supervizant rad na naslednjem srečanju s pomočjo supervizorke in kolegov v skupini predelal in se učil iz nje. Ni nujno, da izkušnja predstavlja problem pri supervizantovem delu, temveč gre lahko tudi za dogodek, v katerem strokovni delavec ni dobro razumel svojih odzivov ali pa je kakšno stvar proti svojim pričakovanjem celo zelo dobro izpeljal, pa ni siguren, kaj je botrovalo temu. Opis izkušnje oz. dogodka naj bo čim bolj konkreten in natančen.
Pri tem je pomembno, da supervizant dobro razmisli, kaj je pravzaprav osnovni problem v opisani izkušnji in da si v zvezi z njim zastavi supervizijsko vprašanje, na katerega bi rad poiskal odgovor v procesu supervizije.
Beri naprej
